O Isus parvari više oto pandž hiljade manušen
(Mk 6,33–44; Lk 9,10–17; Jn 6,1–14)
13Kad šunđa o Isus adava, dželo adathar čamcoja ko jekh čučo than, te ovel korkoro. Ali o manuša šunde adava hem taro dizja phirindoj džele palo leste. 14Kad o Isus iklilo taro čamco, dikhlja bute manušen, pelo lese žal olenđe hem sasljarđa e nambormen maškar olende.
15Kad lelja te perel i rat, nakhle đi leste lesere učenici hem phende: “Ko akava than ništa nane, a već perela i rat. Te muke ine e manušen te šaj džan ko gava te činenfse hajbnase.”
16A o Isus phenđa lenđe: “Na valjani te džan. Den len tumen nešto hajbnase.”
17On phende lese: “Akate isi amen samo pandž mare hem duj maćhe.”
18A ov phenđa: “Anen maje adava akari.” 19I naredinđa o manuša te bešen ki čar.
Tegani lelja e pandže maren hem e duje maćhen, dikhlja nakoro nebo hem zahvalinđa e Devlese zako hajba. Phaglja o mare hem dinđa len ko ple učenici, a o učenici dinde len e manušenđe. 20I sare hale đikote na čalile. Palo adava, dešu duj pherde korpe čedinde pe okolestar so ačhilo oto hajba. 21A okola so hale inele đi ko pandž hiljade murša, bizo te dženen pe o đuvlja hem o čhavore.


